Prvič po francosko

2006-05-07T09:50:00.000-07:00

Za prvomajske praznike sva se s partnerjem odpravila na daljše potovanje v Francijo z avtom.
V glavnem je bilo na popotovanju super, čeprav se je prvotni plan popolnoma spremenil in je potovanje na koncu bilo čisto drugačno od planiranega.

Namreč... takoj za italijansko mejo je pričel najin avto, s katerim sva potovala, spuščati čudne zvoke, zato sem ga ustavila na prvem počivališču v Franciji in tam je sledilo klicarjenje na AMZS, kaj bi lahko bilo to, potem uporaba SOS telefona po nasvetu AMZSja in nato čakanje na "mehanika", ki je na koncu bila le avtovleka, ki naju je prepeljala v neko garažo, kjer naj bi avto do jutra počakal na mehanika. Fabrice (voznik kamiona) seveda ni znal besedice v drugem jeziku, tako da bi lahko z vsem mahanjem, pantomimo in čudno zvenečimi besedami ustvarili neke vrste nemi-znanstveno fantastični- domišljijsko resničnostni- komično tragični film :)

Naslednji dan je bil še hujši, saj sva z grozo ugotovila, da tam sploh nimajo nobenega mehanika, poleg tega pa nama niso hotl vrniti avta, ker je naš AMZS moral poklicat njihovo AMZ, le ti pa bi morali poklicati "tajnico" v tej garazi. Naši so svoje opravili, Francozi pa ne, zato sva tam čakala v nedogled. Ob 11h sva se morala odjaviti iz hotela, zato sva rekla, da prideva šenazaj in odvihrala do hotela. Težke torbe so nama skoraj iz rok padle, ko sva ob vrnitvi zagledala drug avto na mestu, kjer je bil prej najin. "Tajnica" je rekla: "Kar iz gon. avej. Aj tink tam pa tam bat ajm not sur". S simonom sva postala kar zelena od jeze.

Odpeketala sva nazaj, saj je delavnica, ki naj bi vzela najin avto, bila... točno poleg najinega, zdaj že bivšega hotela. Ki pa seveda ni delala, saj je imela deljeni urnik. Tako sva morala čakati skoraj dve uri, da so nama seveda samo francosko govoreči mehaniki povedali, da bodo avto pogledali še isti dan, če bo prišel na vrsto, drgače pa šele v torek, ker do takrat niso več delali. Kar solze so nama polzele po licih :))) No, ne vem ali sva res tako ubogo izgledala ali pa so se naju samo hoteli znebiti iz strahu, da si bodo polomili jezik, saj so se na koncu odločili narediti prekršek in pregledati najin avto pred vsemi drugimi. Na srečo ni bilo tako hudoč, kot so sprva predvidevali, le izpušno cev so morali nazaj privezati (srečo niso imeli drugega novega, saj bi le-ta stal več kot 200 EUR), pa zavore zamenjati in vse skupaj naju je stalo 250 EUR. Oh my god :) Ena ura dela je 55 EUR! Too much...

Sama sem mislila iti kar nazaj in se nikoli več vrniti v Francijo, a ko sva končno imela avto, sva se vseeno odločila, da jo mahneva proti soteski Verdon. Na koncu je izpadlo kar kul, saj sva jo mikroskopsko in ginekološko pregledala od a do ž, česar po prvotnem planu ne bi mogla :) Stvari se večinoma kar po svoje obrnejo in to tako, da na koncu izpadejo povsem super. No, pa brez telefona sva ostala... oz. jaz brez sim kartice, Simon pa brez aparata, ker sva si ob vsem tistem klicarjenju zamenjala telefona, saj je Simonov sabotiral.

Soteska reke Verdon je ujeta med vasicama Castellane in Moustiers Sainte Marie in po tej poti sva tudi midva šla. Obdelala sva tako eno in drugo stran reke, čeprav sem najprej mislila, da bo ta druga stran le ponovitev prve. Pa ni bila. Na prvi strani je še tako imenovana Road of the Cretes, ki ponuja številne urejene postanke na točkah, od koder se pred očmi obiskovalcev soteska razgali in pokaže vse svoje čare. Le reka se nekako sramežljivo skriva med kamniti oblinami. To mi je bilo še najbolj nenavadno. Namreč, tako skromna reka, pa tako bogata in slikovita soteska. Nehote sem se spomnila na rek "V majhnih flaškah je veliko strupa." :)

Vasice ob sami reki so še najbolj vzbujale vprašanja, kako to, da se je človek lotil postavljati svoja bivališča v tako omejenem prostoru, ki ga obdaja vse tisto kamenje? Zato so seveda vasice strnjene in hiše večinoma iz kamna, kar me je spomnilo na svojo rodno Primorsko, kjer pa so take kamnite hiške skorajda povsod že izumrle.

Konec prve strani soteske ponuja še umetno jezero Sainte Croix, ki nekako "drži" skupaj eno in drugo stran, saj se na začetku druge ponovno združi s samo reko. Sicer so tu ogromna polja sivke, ki pa so zdaj bila videti kot grmičasti nasadi, saj le ta njihov ponos (izdelke iz sivke je moč dobiti na vsakem koraku v obliki dišav, parfumov in podobnih reči) cveti zgodaj poleti. Le predstavljam si lahko vsa tista v vijolično barvo odeta polja.

Zdaj sva živa in zdrava, Punčka, najina mačka, je že dobila nazaj svojo nagajivsko formo, dela je na pretek, pa faks me tudi že pridno vabi na svoje hladne hodnike.

Vulkan

2006-05-07T06:30:00.000-07:00

Včeraj sem ponovnoo gledala film Poslednji samurai. In ponovno mi je bil všeč. Všeč zaradi vseh tistih prizorov, nabitih s čustvi, ki te kar ne morejo pustiti hladnega.
Zanimivo, kako so se mi kljub moji pozornosti, ujeti v te emocionalne trenutke, vzporedno z le to oglasili spomini. Spomini na dve leti nazaj, ko sem ta film gledala v kinu. Kar nasmejala sem se ob tem. Ob misli, kako se stvari spreminjajo namreč.
Dve leti nazaj sem preživljala tako imenovano obdobje okamenelega srca, za katerega sem na hitro izdelala intenzivni samotečaj, pri katerem sem bila sama svoja stroga učiteljica, taka, kot jih je sigurno vsak imel v svoji šolski karieri... vsaj eno, največkrat pa kar več. Tako, ob kateri nam je zastal dih že ko smo slišali njene stopinje na hodniku.
Cilj tečaja je bil postati neobčutljiv, ne odzivati se emocionalno na zunanje dražljaje. Reagirati nanje z razumom. Po domače postati ledena kraljica.
Strogost in močna volja delata čudeže. Kaj hitro je moje srce zmrznilo in klonilo pred krono, s katero se je bohotil vzvišeni razum. Ponosna nase sem vihtela tisto priznanje o opravljenem tečaju in bila prepričana, da bo odslej vse drugače.
Nekaj časa je temu res bilo tako. Kar spretno sem se izogibala vsem količkom, ki so se trudili me spraviti s proge in četudi sem kdaj potrebovala kako stotinko sekunde več in zapravila možnost osvojitve zlate medalje, sem na cilju venomer pristala. Živa in predvsem hladna.
A čustva se ne dajo. To spoznanje je bil stranski učinek vseobljubljajočega tečaja hladnosti.
Če se ne morejo izraziti na svoj pristen način, najdejo stransko pot.
Takrat v kinu so med tistimi na videz krutimi, nečloveškimi in divjimi samuraji, našli svojega zaveznika. Ker jim je na poti stal razum, katerega krona jih je slepila in pritiskala k tlom, so začela vreti.... in skozi film je vulkan poln emocij izbruhnil. Izbruh je bil hkrati boleč in odrešujoč. Paradoks bolečine. Na eni strani trpljenje, na drugi olajšanje, spoznanje in svoboda.
Na koncu filma sem bila izmučena kot da bi se borila s tistimi samuraji. Moja čustva so se borila ob največjemu bojevniku. Le da je on padel, jaz pa sem preživela.
Tisti napad tesnobe mi je odprl oči. In srce. V narekovajih. Razum je snel krono in pristal na partnerstvo s čustvi.
Po tistem je bilo vse drugače. Takrat sem izbrala pot. Pot, kjer prepustim čustvom čopič in barve, da narišejo svojo sliko. In kljub temu, da je včasih slika temna, grozna in pogled nanjo boli, sem ponosna nase. Ker so tiste slike, polne pisanih, pomirjujočih in poživljajočih barv, ki jih znajo tako umetniško ustvariti, močnejše od sleherne grozote, ki so kdajkoli našla pot skozi odprta vrata na sliki.
Zdaj po dveh letih tesnobe ni bilo več. Le močni občutki. Ob katerih sem risala svoje slike. Slike, ki so vidne vsakomur ob zazrtju v moje oči. Saj veste, pravijo, da so le te ogledalo naše duše. Res je.
Ledena kraljica je vrnila diplomo in se prepustila ognju, ki ji je vrnil njeno bit. Ta ogenj ji je pokazal pot do nove ljubezni. Kateri se kljub ostankom ledenih sveč, ki so skušale zadržati iskrice pred invazijo, ni mogla upreti. In zdaj ta ogenj še vedno gori. In greje dve srci, kjer vsako s svojim čopičem riše svoje prizore na skupno sliko strasti, nasmehov, padcev in zmag, solz in sreče, ljubezni. Na sliko življenja.

Sweet nightmare

Prvič po francosko

Vulkan