Vulkan

Včeraj sem ponovnoo gledala film Poslednji samurai. In ponovno mi je bil všeč. Všeč zaradi vseh tistih prizorov, nabitih s čustvi, ki te kar ne morejo pustiti hladnega.
Zanimivo, kako so se mi kljub moji pozornosti, ujeti v te emocionalne trenutke, vzporedno z le to oglasili spomini. Spomini na dve leti nazaj, ko sem ta film gledala v kinu. Kar nasmejala sem se ob tem. Ob misli, kako se stvari spreminjajo namreč.
Dve leti nazaj sem preživljala tako imenovano obdobje okamenelega srca, za katerega sem na hitro izdelala intenzivni samotečaj, pri katerem sem bila sama svoja stroga učiteljica, taka, kot jih je sigurno vsak imel v svoji šolski karieri... vsaj eno, največkrat pa kar več. Tako, ob kateri nam je zastal dih že ko smo slišali njene stopinje na hodniku.
Cilj tečaja je bil postati neobčutljiv, ne odzivati se emocionalno na zunanje dražljaje. Reagirati nanje z razumom. Po domače postati ledena kraljica.
Strogost in močna volja delata čudeže. Kaj hitro je moje srce zmrznilo in klonilo pred krono, s katero se je bohotil vzvišeni razum. Ponosna nase sem vihtela tisto priznanje o opravljenem tečaju in bila prepričana, da bo odslej vse drugače.
Nekaj časa je temu res bilo tako. Kar spretno sem se izogibala vsem količkom, ki so se trudili me spraviti s proge in četudi sem kdaj potrebovala kako stotinko sekunde več in zapravila možnost osvojitve zlate medalje, sem na cilju venomer pristala. Živa in predvsem hladna.
A čustva se ne dajo. To spoznanje je bil stranski učinek vseobljubljajočega tečaja hladnosti.
Če se ne morejo izraziti na svoj pristen način, najdejo stransko pot.
Takrat v kinu so med tistimi na videz krutimi, nečloveškimi in divjimi samuraji, našli svojega zaveznika. Ker jim je na poti stal razum, katerega krona jih je slepila in pritiskala k tlom, so začela vreti.... in skozi film je vulkan poln emocij izbruhnil. Izbruh je bil hkrati boleč in odrešujoč. Paradoks bolečine. Na eni strani trpljenje, na drugi olajšanje, spoznanje in svoboda.
Na koncu filma sem bila izmučena kot da bi se borila s tistimi samuraji. Moja čustva so se borila ob največjemu bojevniku. Le da je on padel, jaz pa sem preživela.
Tisti napad tesnobe mi je odprl oči. In srce. V narekovajih. Razum je snel krono in pristal na partnerstvo s čustvi.
Po tistem je bilo vse drugače. Takrat sem izbrala pot. Pot, kjer prepustim čustvom čopič in barve, da narišejo svojo sliko. In kljub temu, da je včasih slika temna, grozna in pogled nanjo boli, sem ponosna nase. Ker so tiste slike, polne pisanih, pomirjujočih in poživljajočih barv, ki jih znajo tako umetniško ustvariti, močnejše od sleherne grozote, ki so kdajkoli našla pot skozi odprta vrata na sliki.
Zdaj po dveh letih tesnobe ni bilo več. Le močni občutki. Ob katerih sem risala svoje slike. Slike, ki so vidne vsakomur ob zazrtju v moje oči. Saj veste, pravijo, da so le te ogledalo naše duše. Res je.
Ledena kraljica je vrnila diplomo in se prepustila ognju, ki ji je vrnil njeno bit. Ta ogenj ji je pokazal pot do nove ljubezni. Kateri se kljub ostankom ledenih sveč, ki so skušale zadržati iskrice pred invazijo, ni mogla upreti. In zdaj ta ogenj še vedno gori. In greje dve srci, kjer vsako s svojim čopičem riše svoje prizore na skupno sliko strasti, nasmehov, padcev in zmag, solz in sreče, ljubezni. Na sliko življenja.